Menu

Urška Centa

Urška Centa je plesalka flamenka, ki je svoj prvi stik s plesom doživela s petimi leti pod mentorstvom Jane Kovač Valdés, priznane pedagoginje sodobnega plesa. Med zaključevanjem nižjega izobraževanja na Srednji Glasbeni in Baletni Šoli Ljubljana je v starosti enajst let pričela svojo pot spoznavanja flamenka. Znanje je v Sloveniji pridobivala pri Liyu Trejo in Ani Pandur Predin v PKD Flamenko. Vse od svojega štirinajstega leta redno hodi tudi na seminarje flamenka v Jerez de la Frontera in Sevillo, kjer so bili njeni učitelji Isabel Bayón, Bélen Maya, Farruquito, Matilde Coral, Leonor Leal, Pilar Ogalla, Ana María López, Carmen Herrera, Carlota Benedi ter drugi. Urška od leta 2014 živi v Madridu, kjer pridobiva znanje na Centro de  Arte Flamenco y Danza Española Amor de Dios (Merche Esmeralda, María Juncal, María Keck, Curro de Candela, Gala Vivancos, Ana Salazar itd.). V šolskem letu 2014/2015 je opravila izobraževanje na Centro Superior de Estudios del Flamenco Universidad de Flamenco (Monica Fernández, Pol Vaquero, Antonio Canales, Pedro Sanz, Pedro Ojesto).

Leta 2011 se je pridružila sveže ustanovljeni umetniški flamenko skupini CoraViento, pod imenom katere še danes deluje kot plesalka, koreografinja, učiteljica in organizatorka. Leta 2013 je začela sodelovati z zasedbo Nova Schola Labacensis pod vodstvom Borisa Šinigoja in pripomogla k nastanku dveh programov z naslovom Musica Antigua y Flamenco Nuevo (Stara glasba in novi flamenco) ter Raíces del flamenco y danza del fuego (Korenine flamenka in ognjeni ples). Od leta 2014 z madžarsko umetnico Marío Keck nastop s programom fuzije flamenka in glasbe madžarskih ter balkanskih Romov, Del Viento. Od leta 2015 je članica jazz – etno – flamenko zasedbe Caña. Septembra 2016 je s špansko zasedbo v Kinu Šiška predstavila svoje prvo samostojno odrsko delo modernega flamenka, Sacai.

 

Nekaj člankov:

Flamenko je postal del moje identitete in osebno ogledalo – Parada plesa

– Glazbena duša iberskog poluotoka – Klasika.hr

– Poznate moderni flamenko brez plapolajočih rdečih oblek in kastanjet – SIOL